Kolumna dr. Alojza Ihana: Prevzetnost, pristranost in samousmrtitev razuma

Če verjamemo v demokracijo, ne moremo mimo dejstva, da je 9. junija 2024 potekal referendum o obravnavi ureditve pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, na katerem je prevladala odločitev (55 odstotkov za in 45 odstotkov proti), da se v Sloveniji zakonsko uredi možnost asistence pri samomoru.

Od takrat naprej bi morali vsi, ki jih zakon zadeva (prvi predlog je bil s strani "Srebrne niti" predstavljen že 17. julija 2023), začeti razpravo in "pogajanja" predvsem o tem, kako bi oblikovali proceduro asistence pri samomoru, da bi po eni strani uresničila izglasovano "pravico", po drugi strani pa se na čim manj konflikten način umestila v obstoječe družbeno življenje.

Naše dojemanje demokracije ...

Žal se je izkazalo, da naše dojemanje demokracije ne verjame niti rezultatu referendumske volje! Namesto širokega dogovarjanja o praktičnih tehnikalijah, ki bi iz slabega zakonskega predloga Srebrne niti naredile dober, funkcionalen in z vsemi deležniki usklajen zakon, se je tudi po referendumu nadaljevala pavšalna, z ideologijo prežeta razprava za in proti – kot bi vmes ne imeli referenduma.

Pisci zakona so, opogumljeni zaradi politične podpore koalicije, prevzetno potisnili svoj zakon skozi parlament, njihovi "nasprotniki" (zdravniške in verske organizacije ter nekaj desne politike) pa so se vse do zdaj ukvarjale z generalno zavrnitvijo asistence pri samomoru, čeprav je bila ta izglasovana na referendumu.

Namesto specifičnih predlogov, ki bi iz slabih zakonskih členov naredili varnejše in praktično uresničljive načine asistence pri samomoru, so v izjavah prevladovale generalizirane trditve o svetosti in nedotakljivosti življenja, Hipokratovi prisegi ter o nesprejemljivosti in družbeni škodljivosti kakršnekoli oblike pomoči pri samomoru.

Tako trdo vztrajanje na predreferendumskih stališčih je po eni strani sicer razumljivo – če bi začele npr. zdravniške organizacije iskati boljše rešitve za izvedbo asistence pri samomoru, bi s tem posredno priznale svoje strinjanje z njo.

Tisto, kar je lažje, ni nujno najbolj pametno

Zato je bilo zanje lažje in vsaj na videz bolj "častno" in trmasto vztrajati na prvotnih stališčih, kot da se referendum sploh ne bi zgodil.

Vendar tisto, kar je lažje, ni nujno najbolj pametno, saj se je po referendumu, pričakovano, vseeno "zgodil" zakon, ki bo slovensko družbo mnogo bolj pretresel in prizadel, kot bi bilo to z bolj premišljenim in usklajenim zakonom. A za to bi se morali ljudje znati pravočasno pogovarjati.

Umestitev samousmrtitve med zdravstvene storitve je odločitev za njeno množično prakticiranje

Po drugi strani pa ostaja skrajno problematično, da so si pisci zakona uresničitev volivčeve želje po asistirani samousmrtitvi zamislili (brez sodelovanja in pristanka medicinske stroke) kot "običajno" zdravstveno storitev.

Potisniti asistenco pri samomoru med običajne zdravstvene storitve je hkrati odločitev za množično "normalizacijo" samomora kot rešitve zdravstvenih težav.

Samousmrtitev postane "terapevtska opcija" na bolnišničnih oddelkih, pri čemer je celo bolj favorizirana od drugih terapij, kjer lahko zdravnik vseeno presodi in odkima.

Željo po samousmrtitvi pa mora lečeči zdravnik obvezno upoštevati in sprožiti postopek, čeprav iz izkušenj, na primer, meni, da bi človek, ki je nedavno doživel hudo invalidnost, čez eno leto ali dve drugače dojemal svoje neznosno trpljenje in brezizhodnost.

Ogromen socialni eksperiment na slepo

A postopek mora ne glede na vse steči in se, v primerjavi z drugimi zdravstvenimi storitvami, v rekordnem času tudi izvršiti. Hkrati pa vključenost asistiranega samomora med zdravstvene storitve povzroči, da postanejo razlogi in kriteriji za samousmrtitev močno prisotni ne le med bolniki na bolnišničnih oddelkih, ampak tudi v širši javnosti, s tem pa se oblikujejo tudi splošna pričakovanja in kriteriji, kaj je še človeka "vredno" življenje in kaj ne.

Pri čemer ni težko predvideti, v katero smer se v družbah, obsedenih s produktivnostjo, pomikajo tovrstna pričakovanja. Zato tam, kjer normalizirajo asistiran samomor v običajno zdravstveno storitev (Nizozemska, Belgija, Kanada), delež smrti "s pomočjo" kmalu zraste na pet in več odstotkov, v Sloveniji bi bilo to tisoč letno, lahko pa nas kakšna naša nacionalna posebnost preseneti še z večjimi številkami. V vsakem primeru pa bo tako zastavljen zakon ogromen socialni eksperiment na slepo in s potencialno kolateralno škodo, o kateri nihče ne razmišlja.

Nič podobnega Švici torej, kjer so zdravniške organizacije odklonile idejo asistence pri samomoru kot zdravstvene storitve, zato tam to izvajajo specializirani zavodi zunaj zdravstva. Podobno tudi v Avstriji upravičenec lahko v lekarni dvigne pripravek smrtonosne učinkovine, nikakor pa ni to zdravstvena storitev, ker stroka ni bila za to in se je zakonodajalcu to zdelo vredno upoštevati.

Bistveno pa je, da v obeh navedenih primerih asistiran samomor ni normaliziran v običajno zdravstveno storitev, zato ni prisoten kot terapevtska opcija na bolnišničnih oddelkih, pa tudi v širši javnosti kriteriji za asistiran samomor ne določajo, kaj je človeka vredno življenje. Zato se v Avstriji ali Švici za tovrstno opcijo odloči razmeroma malo ljudi, v Sloveniji bi pričakovali nekaj deset, sčasoma pa morda nekaj sto ljudi letno, če paliativa še naprej ne bo dohitevala potreb.

Zakon brez načela previdnosti in postopnosti

Če smo torej glede na referendumsko voljo povsem upravičeno morali uvesti možnost asistiranega samomora, bi moralo biti prvo poreferendumsko vprašanje, kako začeti s povsem novo družbeno prakso čimbolj previdno, da bi morebitne slabe učinke popravili brez velike kolateralne škode, ki je pri smrti seveda nepovratna.

Zato bi bilo najbolj primerno za začetek omejiti potencialne "kandidate" na terminalne bolnike, "storitev" pa bi po švicarskem zgledu (vendar z državnim financiranjem) izvajali v nekaj centrih, kjer bi strokovnjaki hitro pridobili potrebno znanje in izkušnje za kvalitetno opravljenje asistence pri samomoru.

A v nasprotju z načelom previdnosti in postopnosti so se pisci zakona odločili za nizozemski in kanadski model, ki samousmrtitev umesti med rutinske zdravstvene storitve, kar pomeni favoriziranje čim večjega števila asistiranih samousmrtitev že takoj na začetku uvedbe te "pravice".

Kot bi zakonodajalec želel narediti dramatičen družbeni eksperiment

Hkrati so to potencialno množico samomorilcev še dodatno spodbudili s povsem ohlapnim kriterijem o "doživljanju neznosnega trpljenja", ki ga lahko izrazi skoraj kdorkoli s hujšo kronično boleznijo ali invalidnostjo. In da bi bila mera polna, so pisci zakona za izvedbo asistence pri samomoru določili oziroma obvezali tisoče potencialnih zdravstvenih delavcev, ki tega opravila v veliki večini niti nočejo izvajati, niti za to opravilo niso šolani, da o izkušnjah sploh ne govorim.

Kot bi zakonodajalec namesto izpolnitve referendumske volje želel iz cele Slovenije narediti čim bolj dramatičen družbeni eksperiment.

Zakaj se ni zakonodajalec izognil tako velikemu tveganju z enostavno ustanovitvijo nekaj, od države financiranih centrov, v katerih bi lahko nekaj specializiranih strokovnjakov (napr. upokojenih zdravstvenih delavcev) izvrševalo v zakonu opisano željo volivcev?

Glede na razmeroma maloštevilne potrebe po asistirani samousmrtitvi, če se jo uvede zunaj zdravstvenega sistema (izkušnje v Avstriji in Švici) bi za celo državo verjetno zadostovalo zgolj nekaj regionalnih "asistentov", ki bi tudi razmeroma hitro pridobili izkušnje z novo "uslugo". Zato bi bil zakon razmeroma hitro in strokovno neoporečno izvršljiv.

Namesto tega pa je v zakonu predvidena široka mreža nekaj tisoč potencialnih izvrševalcev asistence pri samousmrtitvi, ki bodo vsi po vrsti morali oditi na ustrezno izobraževanje in le počasi in (pre)redko pridobivali izkušnje z novo "storitvijo".

Brez navodila, kaj storiti v primeru komplikacij

A dejstvo je, da so tudi pri izvedbi asistence pri samomoru mogoče tudi številne "komplikacije", ko smrt ne nastopi po idealnem scenariju, ampak začnejo krči, epileptični napadi, bruhanje, praznenje črevesa, napadi težkega dihanja, napadi grozavosti, blodnje, bolečine.

Vse to je še toliko bolj verjetno, če so izvajalci asistence slabo izkušeni in namesto v svoji instituciji delajo v improviziranih okoljih (na domu bolnika, v DSO-ju).

Vsekakor je zakonodajalec s svojim "scenarijem" samousmrtitve močno povečal možnost komplikacij, brez da bi dal jasno navodilo, kaj v tem primeru storiti? Naj asistent pri samousmrtivi pokliče rešilca, da človeka na urgenci rešijo trenutnega trpljenja in ga pripravijo za nov poskus samousmrtitve? Ali naj lastnoročno skuša opraviti usmrtitev, pri čemer to seveda ne bo več asistenca, ampak prava evtanazija?

Tudi zaradi teh praktičnih dilem (in ne le moralnih in verskih občutkov) bodo verjetno številne težave z ugovori vesti, ki jih bodo imeli direktorji zdravstvenih domov, saj bo novo "zdravstveno storitev" na vsak način potrebno organizirati. Zakon namreč nedvoumno uvaja zakonsko dolžnost zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev, da sodelujejo v postopkih pomoči pri končanju življenja.

Če kdo uveljavi ugovor vesti, ga mora nadomestiti kolega iz iste ustanove. Če je veliko ugovorov vesti, to pomeni dodatne težave v kolektivih, ki zaradi preobremenjenosti že zdaj ne zmorejo opraviti zdravstvenih storitev, kot jih potrebujejo bolniki.

Žal je v tem trenutku verjetno prepozno, da bi bilo mogoče karkoli produktivnega storiti. Odločal bo referendum. Če bo zakon sprejet, je malo verjetno, da bodo "zmagovalci" skušali prirediti njegovo izvedbo tako, da zakon ne bo postal v naslednjem letu novo bojno polje med politiko in zdravniki.

Čeprav bi bil poglobljen strokovni razgovor in dogovor z zdravniki in drugimi zdravstvenimi delavci daleč najhitrejša pot za uveljavitev volje, ki so jo ljudje izglasovali na referendumu.

Zgolj birokratsko pritiskanje in mahanje z zakonskimi členi bo prineslo zelo malo učinka "na terenu". V primeru sprejetja zakona torej upajmo na razumnost "zmagovalcev", čeprav bi bil to v slovenskem bipolarnem svetu zares izjemen pojav.

***

Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.